Banjole so za mnoge le majhna ribiška vasica na jugu Istre v bližini Pule, za mnoge Radeljčane pa imajo prizvok nostalgičnih spominov. V začetku šestdesetih let pa vse do poznih osemdesetih je bil v kampu Indije "tabor" radeljske mladine. Vsako poletje so Radeljčani množično potovali, kot smo rekli "na morje", v ta borov gozdiček na polotoku in brezskrbno uživali v radostih počitnic.

Marsikdo se je kasneje še vrnil na to mesto mladostnih spominov in nostalgično podoživljal lepe poletne dni ...

To se je zgodilo lani tudi meni, ko sem se po tridesetih letih spet sprehajal pod borovci in se spominjal dogodkov izpred mnogih let. Kar sama se je porodila ideja, da bi te slikovite motive zalivov in otokov naslikal in jih v Radljah predstavil na razstavi.Ta ideja se je realizirala letos, v času slovenskega kulturnega praznika, v Mali galeriji Maček.
K sodelovanju sem povabil tudi starega prijatelja in pisatelja Vladimira Verdnika, ki je za to priložnost napisal in sam, ob spremljavi glasbe iz tistih starih časov, tudi prebral tekst, v katerem na duhovit način obuja spomine na čase naše mladosti. Vlado (tudi odličen potapljač - o potapljanju je napisal tudi strokovni priročnik, ki je skoraj obvezno čtivo za potapljače) je kot slavist tudi leto dni poučeval na radeljski osnovni šoli ter med drugim napisal tudi pravljico Zgodba o kristalnem potoku, ki jo je ilustriral, žal že pokojni domačin, Miro Hajnc in je v prevodu izšla tudi v Združenih državah Amerike.

Kot tretjega sem v ta kulturni večer vključil še Alojza Koširja, ki je s kitaro, orglicami in glasbo iz naše mladosti popestril celotno dogajanje, ki ga je spremljala tudi primorska kulinarika.

Banjole - morje nostalgije, kot sem poimenoval razstavo, bo na ogled v Mali galeriji Maček še do 8. marca, zato vas vabimo, da si jo pogledate!



BANJOLE

Pod dvema zacopranima skalama,  Starim gradom in Perkolico, ki se od daleč, malo od Vasi gor, vsakomur zazdita sila skrivnostni in na moč mogočnim dojkam podobni, se je pred kakšnimi petdesetimi leti, menda na kresno noč, v glavah krajevnih pomembnežev v  Radljah kot nekakšna kolektivna norost začela pojavljati nenavadna ideja.

Kdo je prvi začel naglas govoriti o tem, se do danes še ni natančno ugotovilo, to pa zato, ker še nihče ni resno pobrskal po starih arhivih,  ali pa se vsaj lotil resnejše raziskovalne naloge, ki bi morala obvezno zbirati podatke tudi od ljudi, še posebej od najstarejših krajanov, da bi tako z neovrgljivo zanesljivostjo enkrat končno dokazali, kdo in kdaj je prvi predlagal, da bi Radlje imele počitniško kolonijo na morju in to v Banjolah pri Puli.

Eni pravijo, da je bil oče te zamisli tedanji ravnatelj neke šole v občini, drugi pa, da so to predlagali in hkrati ukazali krajevni komunisti, nekateri pa spet trdijo, da je pravzaprav šolska kuharica prva začela govoriti o tem.

Po dravskem polju je bilo tedaj malo hiš, v glavnem se je vse dogajalo okoli cerkve, Postaje ljudske milice, krajevnega urada in šole. Kužno znamenje je stalo še ob kinodvorani, glavna ulica je bila tlakovana z granitnimi kockami, avtomobilov ni bilo več kakor pet, moped pa sta imela dva.

Na nekdanji občini je redno strašilo, gozdovi pa so bili polni divjih jag, ki so furmane spravljale na rob razuma, konje pa v besnilo.

Radeljskim posebnežem, ki so se zbirali v trški krčmi in komentirali banjolsko zamisel, ponavadi z: » a so molo zmišani, fracojna bo jo hin na tokem komeju,« pa se ljudje začuda niso pridružili, nasprotno, čedalje bolj so vsi v en glas podpirali načrte za ureditev kampa v Banjolah.

V prvi razred se je hodilo na že takrat staro šolo, v drugi, tretji in četrti pa v še starejše hiše po kraju, in šele potem, ko je bila izgrajena nova šola, je bilo prostora zadosti, da so mlajši hodili v staro, starejši pa v novo.

Otrok ni bilo malo, v šolo so prihajali iz vseh koncev, s Kozjaka in Pohorja, z dravskega polja, iz Zgornje in Spodnje Vižinge, Dobrave, Vuhreda in bog ve odkod vse še.

Hribovska in krajevna mularija sta bili vedno v vojni. Kmečkih pobov smo se trški bali, spet pa ne toliko, da bi se jim umikali. To je bil čas lesenih pušk na kamenje, frač, lokov in drugega orožja, s katerim smo se otročaji spopadali, si grozili z vojnimi napovedmi in iz bitk prihajali z buškami in krvavimi praskami. Konštruktorski so imeli celo katapult in so bili zato dolgo nepremagljivi. Imeli so les in orodje in njihove puške so zato nesle dvakrat dlje, puščice so imeli opremljene z žeblji, s fračami pa so po zraku znale leteti tudi svinčene krogle. Da pri tem ni bil nihče smrtno ranjen, je mogoče samo, ker se je to dogajalo v zacopranem svetu in takšen svet je tedaj zagotovo bil pod Starim gradom in Perkolico.

»Marenberg je bil vedno lep kraj,« še danes reče kakšna blizu sto let stara teta, ki se ne more sprijazniti, da meja z Avstrijo ni Drava, in misli pri tem na kraj naše mladosti, kjer se je uresničila nenavadna zamisel, da bi občina imela svojo kolonijo v Banjolah.

Najbrž so tudi vse te otroške vojne po svoje botrovale tej ideji. Tja bi šolarji lahko šli poleti in bi med počitnicami ne noreli po gozdovih. Nekaj je treba narediti, da se izkoreninijo puške, frače in čedalje bolj nevarni lokostrelci. Kino ne zadošča, da se spravi mladina s ceste, in še škodljiv je.

Ob sredah so se v tistih časih res vrtele predvsem kavbojke, ob sobotah pa viteški in gusarski filmi, pa Winnetou in mladina je bila do konca zblejana od vsega tega. Če pa se vrtijo izobraževalni filmi, pa pridejo kvečjemu trije ali štirje in še ti niso do konca.

RI Niš je takrat sicer že začela prodajati prve črno-bele televizorje,  ki bi lahko šolarje zamotili z izobraževalnimi oddajami, mladinskimi akcijami in Titom, a ljudje denarja za takšno novotarijo niso imeli. Televizorje so kupovali samo najbolj premožni, in pri tem močno skrbeli za to, da se je vsaj dva dni nameščala antena na streho in se je, kar se da glasno, vpilo pri tem: »boljše, slabše, boljše, pusti, zdaj je odlično, zdaj pa spet sneži, sploh ni slike, boljše, stop, dobro, dobro, dobro, pusti, pusti, spet ni slike, ni slike, ni slike«.

Sicer se je razvijal šport, a v glavnem nogomet, ki pa so ga igrali starejši, skorajda že dedci. Radlje so v nogometu prišle v pokrajinsko ligo, organizirali so tudi konjske dirke na stadionu, a mladina še vseeno ni imela kaj početi, še posebej poleti ne.

In potem in zato se je zgodila prva počitniška kolonija v Banjolah. Ve se, kdo so bili prvi; prej ali slej bodo nekje javno zapisana imena teh pionirjev . Ni mogoče, da bi internet o tem še naprej molčal in vztrajno ponavljal: Poizvedba – Počitniška Kolonija Radlje Banjole – se ne ujema z nobenim dokumentom.

Đuro. Ime, ki ga pozna vsak, ki je kdaj bil v Banjolah.

Sedaj je na drugem svetu, takrat pa je bil tam. Neuraden, a od vseh priznan poveljnik in nabavnik v kampu Indije Banjole - Pula. Đuro, kako za vraga si se pisal? Tudi o tebi na internetu nič, v miljoninki sekunde pa to čudo tehnike ob vpisu Indije Banjole vseeno izpljune:

Kamp INDIJE leži na polotoku v kraju Banjole, 7 km od Pule na površini 190.000 m2, od katerih je 90.000 m2 gozdnih površin. Kamp je v terasah ki se spuščajo ...

Ja, v terasah. K morju so radeljski naseljenci uredili prve poti, napol divje, shojene le deloma, naznačene s kamenjem, izpuljenim iz rdeče istrske zemlje.

Jugoslavija. Takrat je bila Jugoslavija, še mlada, povojna, naša. Zato je bilo vse mogoče. Ves Jadran nam je bil na voljo. In radeljski kamp je bil zato tik ob morju.

(Skladba: Jugoslavijo- Klikni, na spodnji link , poslušaj, potem beri dalje!)

http://www.mojvideo.com/video-ladarice-jugoslavijo-jugoslavija/0fdd3243061ed3c7ce28

Radlje – Banjole, nekako podobo zveni, še bolj, če človek globlje razmišlja o tem.

Z vojaškimi šotori, z dvema straniščema na štrbunk, z barako za kuhinjo in eno samo vodovodno pipo se je začelo to slavno obdobje počitniške kolonije Radlje v gozdiču v kampu Indije. Prava Indija Koromandija. Najmanj nekaj čez petdeset jih moraš imeti, da lahko to vsaj malo razumeš.

Morje je bilo bolj modro, zelenje bolj zeleno, sonce bolj žareče, oblaki bolj beli, nevihte bolj prijazne in skale so skorajda znale govoriti.

Ob pol osmih zjutraj vsak dan gredo taborniki v gosjem redu k morju. Spredaj in zadaj učitelji. Okoli vratu – obvezno brisača, v doma sešiti vrečici pa milo, zobna ščetka in kaladont - tisti v rdeči škatlici – umivanje zob z morsko vodo.

Jutranje kopanje – prepovedano za tabornike, neuradno pa napol dovoljeno za uporniške učitelje. Po umivanju – v vrsto zbor – vrnitev v breg do šotorov. Eno uro pospravljanje in urejanje okolice. Nato zajtrk, kuharici – vitka Gretka in že takrat široka Kamnica. Za zajtrk čaj ali kava,  kruh, premazan z ameriškim maslom, včasih pa sir z nenavadnim vonjem, vedno enako. Taborniki sedijo ob mizah, na klopeh, na hitro zbitih iz desk s »Konštruktorja«, pod veliko vojaško plahto. Đuro dirja sem ter tja. Že pred  šesto je bil v Puli, nabavil reči za kosilo in večerjo ter vse skupaj pripeljal s staro kripo, nekakšnim avtom neznane znamke in neznane starosti. Ob desetih končno odhod na plažo. Učitelji opozarjajo, da je sonce nevarno, na sebi je treba imeti majico, ali pa si ramena in tudi glavo pokriti z brisačo. In taborniki ubogajo, in tudi ne ubogajo. Dve uri kopanja.

Starejšim, ki že znajo, je po dolgih prošnjah dovoljena plavalna ekspedicija na večjega izmed obeh otočkov, vendar le, če gre zraven učitelj z blazino, ali vsaj s traktorsko zračnico, da se kaj ne pripeti. Po dveh urah se vrnejo z napol predrto blazino, na kateri tovorijo vsaj dvesto morskih ježev. Ves popoldne potem iz njih pridobivajo zobe, jih pri Gretki kuhajo v kaladontu in potem nizajo na vrvice. Winnetou.

Za kosilo nekakšna meneštra in »štrudl«, a okusno in nasitno. In tako, dan za dnem, najmanj deset dni.

Mlajši morajo popoldne malo počivat v šotorih. Dovoljeno je le urejanje neposredne okolice za tekmovanje. Vsak šotor mora imeti ime, obešeno na tablici – gusarji je že oddano, medvedi tudi, zato si taborniki izmišljajo druga imena in ko jih imajo pet ali šest, gre nekdo vprašat vodjo tabora, ali se izbrano ime dovoli. Če ime ni predivje, je dovoljenje dano.

Dekleta so malo vstran. Imajo svoje šotore in svoja imena – čebelice, vijolice in podobno. Zadrževanje v tem delu je fantom strogo prepovedano in obratno.

Vseeno pa so Banjole vedno in bodo za večno kraj tisočerih ljubezni. Vsaj pol tistih, ki smo vsaj nekajkrat bili v počitniški koloniji, je tam doživelo prvo ljubezen, nekatere od teh so trajne, tudi moja.

In tako je kolonija živela leta in leta. Hodili smo že v srednje šole, a poleti ni bilo druge. Najmanj 14 dni Indije - Banjole.

Bloke za hrano se je dalo kupiti kar v majhni pisarnici pred kinodvorano, dijaki so zato poleti obirali hmelj ali delali pri taksaciji, in ko so plačila za to dobili, so z vlakom množično romali v Pulo .K15 (če jih je bilo vsaj 10) je bila skupinska vozovnica za vlak, precej cenejša od vsakega drugega prevoza. Iz Pule do Banjol pa je vozil razdrapan avtobus. Celo noč je trajala vožnja z vlakom, a potem si prišel na cilj v Indijo Koromandijo. V deželo, kjer je čas tekel drugače.

Ob večerih se je hodilo kilometer daleč do gostišča Roko ali v Taverno, kjer je bil ples. Nešteto dogodivščin, nešteto hrepenenj.

(Skladba: Zbog jedne divne crne žene – K. Slabinac Klikni na spodnji link, in poslušaj!)

Vsako leto bolj pa je bil kamp, namenjen mladini od Vuzenice, Radelj pa vse do Podvelke, malo dlje od morja. Kar so taborniki izkrčili, si je uprava kampa prisvojila, premaknila kolonijo višje, boljši prostori bliže morju, tržni, pa so bili namenjeni tujcem.

Pa gorelo je tudi enkrat v tem radeljskem raju. Kus in jaz sva bila najbolj zaslužna, da se je pravi čas pogasilo. Zoki je morda zato danes skorajda prvi mož na Ministrstvu za okolje in prostor, jaz pa, ker ne znam prav v politiki, še vedno capljam v kulturnih krogih.

Obljubljali so nama nagrado, Zokiju in meni, a dobila je nisva, Hrvati pač.

Indije pa vseeno še danes privabljajo mlade od povsod. Menda samo Radeljčani ne hodijo več tja dol kaj veliko. Tu pa tam kdo zaradi nostalgije. Škoda. Ej, ko bi kdo spet naredil takšno kolonijo! A najbrž ne bi šlo. Danes so drugačni časi, drugačna so prijateljstva, bog ve, ali bodo tako trdna, kot so naša po pol stoletja.

Stari grad pa še kar stoji, kakšen kamen sicer vrže kdaj na svoje mesto spodaj, da bi ga spomnil, kako lahko, če le hoče, pomendra vse pod seboj, a mu Perkolica ne pusti, da bi se preveč repenčil. Kot dve nežni materini dojki sta Stari Grad in Perkolica. Mirno zreta v zacoprani svet pod seboj, ki ga odnaša čas v morje nostalgije.

(Skladba: Pro Arte - Tužna su zelena polja – V.S. Čobi  Klikni in poslušaj!)


Vladimir Verdnik - ob otvoritvi razstave Zorana Ogrinca » Banjole morje nostalgije«               Radlje, 6.2.2010